Današnja gonja po učinkovitosti oziroma “produktivnosti” se je prenesla tudi v svet vadbe in treninga, pri čemer sem še vedno (neprijetno) presenečen, v kolikšni meri vadeči (in pogosto tudi trenerji) kakovost posameznega treninga ali pa celotnega programa vadbe ocenijo na osnovi merila stopnje utrujenosti ali izčrpanosti. “Ampak lahko bi naložili še več kil”, “Zakaj nismo naredili še kakšne serije?”, “Daj nam še kakšen finišer!”, in pa meni osebno najbolj priljubljena: “Dober trening, ampak gremo narest še nekaj za core/trup”.
Mislim, da mi ni treba poimensko imenovati obliko treninga, ki je v zadnjih letih populariziral tak pristop in razmišljanje, saj je samodestruktivnost že Nietzsche opredelil kot del človeške narave. Težava sicer ni v tem, da so treningi naporni, saj je potrebno za pozitivno adaptacijo in napredek postopoma povečati intenzivnost, volumen in/ali hitrost izvedbe vaj in gibov, premagovanje naporov pa je ena izmed definicij telesne vadbe. Problematično je to, da so utrujenost, “musklfibr”, znoj in visok pulz sami sebi namen, ne da bi bila trening in program ciljno usmerjena k želenim rezultatom, brez ustrezne strukture uvajanja novih gibov in stopenj intenzivnosti, postopnega prehoda iz ene faze obremenitve v drugo, ter brez spremljanja počutja in sposobnosti vadečih v povezavi z njihovim življenjskim slogom, ki je za marsikoga omejitveni faktor že pri pristopu k osnovnemu programu vadbe, kaj šele k visokointenzivni vadbi ali izvajanju kompleksnih dvigov in/ali gibov.
Ne glede na to, da tradicionalna “periodizacija”, ki so jo uvedli predvsem v športih ciklične narave, kjer je koledar tekem oziroma tekmovanj predvidljiv, ni najbolj uporabna za vadbene programe rekreativcev, saj ti pogosto nimajo določenega datuma ali sezone, ko naj bi bili v vrhunski formi, pa vseeno veljajo določena pravila glede strukture vadbenih programov, ki jih morajo upoštevati tako trenerji kot vadeči. Ti naj bi povzročili ustrezen nivo adaptacije na stres (trening), da pride do želene fiziološke spremembe, bodisi povečanje mišične mase, povečanje aerobne kapacitete, izguba telesne maščobe ipd.
Ko smo že pri tem, pa vseeno malo skorajda nujne teorije. Hans Selyev model splošnega adaptacijskega sindroma pozna tri osnovne stopnje odziva na stres: (a) stopnja alarma, ki vključuje začetni šok stimulacije sistema, (b) stopnja odpora, ki vključuje adaptacije sistema na stimulans, ter (c) stopnjo izčrpanosti, v kateri je obnavljanje sistema nezadostno, kar posledično vodi v poslabšanje funkcionalnosti sistema.
Enostavno povedano, mora trening vseskozi prehajati med točkama a) in b), brez da bi prišli do točke c), pri čemer moramo sistemu (telesu) ob rednih intervalih pustiti tudi čas, da se regenerira po stopnji b), preden ponovno začnemo z a).
Z upoštevanjem tovrstne ciklične narave treninga, ima telo dovolj časa, da si opomore od bistvene obremenitve oziroma stresa, preden nadaljujemo z nadaljnjim treningom.
V praksi to izgleda tako, da nekdo, ki je nedavno začel z novim vadbenim programom, vidi napredek več tednov (pogosto ne glede na obliko treninga in/ali programa), potem pa bodisi izgubi voljo ali pa se poškoduje. Če vztraja dovolj dolgo, bo dosegel stopnjo, ker bo začel stagnirati, kdaj se to zgodi pa je odvisno od tega, v kako dobri oziroma slabi slabi formi so bili na začetku programa. V določenem trenutku oziroma ob določeni stopnji splošne telesne pripravljenosti pa je treba izbrati malce bolj specifične cilje oziroma namen treninga. To ne pomeni, da se od vas zahteva preobrazba v določeno vrsto športnika, pač pa zgolj to, da se v izbranem obdobju osredotočite na izboljšanje ene ali nekaj fizioloških lastnosti, ki se med seboj ne izključujejo. Težko boste v nekem krajšem obdobju treninga hkrati dvignili moč, eksplozivnost, ter vzdržljivost, če niste ravno začetnik. Prav temu so namenjeni različni programi vadbe, oziroma naj bi bili. Če nenehno skačete med različnimi programi in pri nobenemu ne vztrajate dlje kot nekaj tednov, potem vam moram žal predočiti neprijetno novico, da težava ni v programu, pač pa v vaših pričakovanjih. Videl sem že veliko primerov, ko se je nekdo pritoževal nad programom, ko pa vprašam, če ga je dejansko zaključil, običajno dobim negativni odgovor.
Ker namen tega članka ni, da bi vedoželjnemu rekreativcu podal absolutne odgovore, bom kljub verjetnemu negodovanju bralca zaključil z nekaj vprašanji, ki naj bi si jih vsak postavil pred začetkom novega programa vadbe. Zraven so podane določene vrednote in/ali prepričanja, ki so značilni za programe, ki jih izvajamo v VigorGroundu. Prepričan sem, da si boste s tem prihranili marsikatero frustracijo, na katero boste naleteli med treningi.
Kaj si želiš doseči in zakaj? Je to boljša samopodoba ali dejanska želja po boljšem počutju?
Dobro počutje je posledica redne vadbe na dolgi rok. To je najlažje doseči, ko si del skupnosti. Skupnosti, ki stremi k istemu ali podobnemu cilju, in si deli enake vrednote. Cilje pa je vedno lažje doseči skupaj. Koliko časa si pripravljen(a) vztrajati, preden boš videl(a)/čutil(a) rezultate? Težava običajno ni v programu, pač pa v pomanjkanju zaupanja. Zaupanja v samega sebe, zaupanja v proces. Pomembno je znati ceniti male zmage, ki počasi zrastejo v velike spremembe. Koliko časa si pripravljen(a) vložiti v vadbo? Kolikšna je verjetnost, da se boš tega držal(a) tudi, ko se zgodi kaj nepričakovanega?
Ljudje največkrat obupajo, ko se jim podrejo zastavljeni cilji. Bodi realen in dosleden. Naredi prvi korak, če pa si ne zaupaš, da boš vztrajal, najdi nekoga, ki mu boš odgovarjal za svoja dejanja, ko pride do telesne aktivnosti.