Alpinistično-raziskovalna odprava Muztagh Ata 7546 m

Datum: 3. do 27. avgust 2012 Država: Kitajska (SZ del, provinca Xinjiang) Cilj: Muztagh Ata 7546 m

Letošnjo pomlad smo se zbrali na prvem srečanju. Nekateri smo se predhodno že poznali, drugi ne. In smo se odločili, gremo na Muztagh Ata (v ujgurskem jeziku pomeni nekako ledena-gora-oče). Gora leži na skrajnem SZ delu Kitajske, v bližini t.i. stanov: Kirgistan, Tadžikistan, Afganistan in Pakistan. Z višino 7546 je vzpon na vrh resen alpinistični cilj, čeprav je pot na vrh tehnično relativno lahka in omogoča turno smuko.

Tokratna odprava pa je imela poleg alpinistično-smučarskih še raziskovalne cilje. Z meritvami pred, med in po odpravi smo želeli ugotoviti vpliv hipoksije (pomanjkanje kisika) na človeški organizem. Tako smo se znojili na kolesu v laboratoriju, poskušali ohranjati ravnotežje v višinski komori, ter opravljali meritve delovanja možganov.

V pomladnih in poletnih mesecih pred opravo smo pridno tekli, kolesarili, hodili po hribih in turno smučali, nato pa smo se v začetku avgusta odpravili na pot. Potovanje preko Kirgistana je bilo kljub naporni vožnji prijetno, zanimivo in pestro. Tako smo prespali v jurtah (koče iz volne-filca), jedli hrano pri domačinih, uživali v aklimatizaciji v čisti naravi in spoznali vse lepote obmejne administracije. Za prehod kirgiško-kitajske meje smo morali potni list pokazati 5-krat, ob tem je morala tudi vsa prtljaga čez rentgen…

Prihod v bazni tabor je bil romantičen: jasno vreme in čudovit pogled na našo goro. Žal se je kasneje izkazalo, da je bil to eden redkih lepih dni na odpravi. Aklimatizacijski vzponi na višini so minili v sneženju, megli in (pri nekaterih) slabšem počutju, kar je sicer na teh višinah normalen pojav.

Po nekaj dnevih počitka se odločimo za vzpon proti vrhu. Vremenska napoved različnih odprav se pokriva v zelo lepi napovedi za soboto, zato se v četrtek odpravimo proti vrhu. Pri pripravi nahrbtnikov je prisotne nekaj nervoze, ki pa ob prvih metrih hoje hitro izgine. Čeprav je vreme slabo nas tolaži misel, da bomo na dan D v taboru 3 in tako pripravljeni za vzpon proti vrhu. Kljub celonočnemu čakanju v šotoru na višini 6500 m razum prevlada razum nad čustvi in odločimo se za sestop. Sneženje in megla ob pakiranju sta potrditev pravilne odločitve in pot navzdol je tako mnogo lažja. Zvečer smo že vsi varno zbrani v bazi. Sledi nepozabno potepanje po ulicah večinsko ujgurskega Kašhgarja in Biškeka (Kirgistan), ter obiski slikovitih bazarjev. Čeprav vrha nismo dosegli smo v polnosti doživeli veliko nadmorsko višino, odpravarski način dela, spoznali smo številne domačine, Ujgure in Kirgize…

Odprava pa je vedno tudi svojevrsten kulinarični eksperiment. Redna in dobra prehrana je lahko ključna za zadovoljstvo članov odprave, ter nenazadnje tudi za dosedanje zadanih ciljev. Začeli smo z hrano, ki so nam jo pripravili na letalu (Turkish Airlines), in bilo je več kot okusno! Po pristanku na letališču smo okusili sveže pečeni kruh. Neverjetno, kako je lahko tudi to okusno! Na dolgi poti smo jedli še prave šašljeke (nabodala), odlično domačo marmelado ter pili domači čaj. Tako ujgurska, kot kitajska hrana v Kašgarju in baznem taboru je bila zelo okusna, od račjega mesa do mantov (žepki kuhanega testa napolnjeni z zelenjavo in mesom).

Žal pa na gori ni mogoče kuhati na voku, pa tudi energetske potrebe so bistveno večje. Na poti med višinskimi tabori smo energijo nadomeščali s tablicami in geli Mulebar. Zmagovalec med okusi je bil štrudelj (jabolčni zavitek)! Lahko prebavljivo, odličnega okusa, predvsem pa na mrazu ni povsem trd, kot se to zgodi pri klasičnih čokoladah ali pri drugih energijskih ploščicah.

Poglavitna težavo pri prehrani na odpravi predstavlja zadostno in učinkovito nadomeščanje beljakovin. S seboj smo imeli nekaj pršuta, pancete in salame kar pa še zdaleč ni zadostovalo našim potrebam. VigorFuel Recover se je izkazal kot odličen regeneracijski napitek! Skodelica vroče vode, žlica mleka v prahu in Recover z okusom čokolade: odličen kakav! Glede na dejstvo, da se na višini znanstveno dokazano zmanjša apetit je izkušnja še toliko bolj pozitivna. Hoja in bivanje na veliki nadmorski višini povzročita zelo veliko izgubo tekočin: dihanje je zaradi pomanjkanja kisika pospešeno, poleg tega pa je zrak tudi bolj suh. Omenjeno lahko hitro vodi v dehidracijo, zato je pravočasno in zadostno nadomeščanje odločilnega pomena. Kot odličen izdelek se je pokazal VigorFuel Train, ki z razliko od ostalih izotoničnih napitkov vsebuje tudi pomemben delež beljakovin. Priprava je enostavna, saj tudi mešanje s hladnejšo vodo/čajem ni povzročalo nobenih težav.

Številne znanstvene raziskave so pokazale izgubo telesne mase pri odpravah v visoke gore. Zanimivo, da se tokrat to v našem primeru ni potrdilo. Pri laboratorijskem merjenju po odpravi namreč nismo ugotovili nobenih sprememb v telesni teži n to nakljub dolgotrajnemu bivanju na veliki nadmorski višini. Očitno je bila hrana na odpravi zares kakovostna, tako tista pripravljena v kuhinji, kot tudi tista, ki smo jo v obliki tablic, gelov in napitkov prinesli s seboj.