"Noben človek ni otok", je v klasičnemu romanu Komu zvoni napisal Ernest Hemingway, čeprav je bil sam pogosto zgolj v lastni družbi (in v družbi kakšne steklenice). Ernest je zapisal marsikaj pametnega, vendar njega niso vsak dan zmotila obvestila iz Facebooka, Instagrama, elektronske pošte in mobilnega telefona.
Dejstvo je, da se je dandanes večini ljudi, ki živimo v mestih, prav težko umakniti in ostati sam, tudi če le za nekaj minut, razen, če si tega res ne želimo in si za to vzamemo čas. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da so se mi najbolj kreativne misli vedno pojavile, ko sem bil dalj časa sam, običajno na poti, daleč od doma. To pa še ne pomeni, da moramo bežati na dopust ali v tujino, da ostanemo sami in si vzamemo nekaj časa zase. Z današnjim ritmom življenja je dovolj, da začnemo s krajšimi umiki na samo, kjer umirimo um, se osredotočimo zgolj na eno stvar ali dejanje, in zbistrimo misli. Če temu lahko dodamo kakšno vrsto meditacije ali drugačne oblike sprostitve v obliki stika z naravo, toliko bolje. Veliko je bilo v zadnjem času zapisanega o različnih oblikah meditacije in njenega pozitivnega vpliva na duševno zdravje, a vendarle je najbolje, da vsak poišče svojo vrsto meditacije in čas za samorefleksijo. Nekateri to najdejo v naravi, drugi ob knjigi, tretji pa morda ob srkanju čaja ali kave. Vendar pa smo vsi edini v tem, da potrebujemo čas zase. Skupno zavedanje, kot ga je poimenoval francoski sociolog Durkheim, se nam v današnjem času vedno bolj oddaljuje, saj preživljamo preveč časa v digitalnem svetu, in morda je prav čas, ki ga preživimo sami, brez stika z virtualnim svetom, tisti čas, ko spet postanemo ljudje.
Razmislite, koliko časa na dan preživite sami, in kam odhajajo vaše misli, če niste v stiku z ekranom. Predlagam vam, da kljub Hemingwayevem sporočilu vsaj za nekaj minut vsak dan postanete otok.