Spomladanski beg iz telovadnice

Spomladansko sonce je prodrlo skozi inverzijski pokrov ljubljanske kotline in začela se je klasična spomladanska preobrazba: dolge obraze so zamenjali nasmehi in prevelika sončna očala, glavni predmet pogovora večine (nesmučarskih) rekreativcev pa je “odurna zima je mimo”. Sledi vsem dobro poznani trend: ljudje, ki so se po že n-tem prepitem decembru odločili spremeniti življenje na boljše (beri bolj zdravo) z vpisom v fitnes, počasi izgubljajo voljo in se odločajo, da bodo telovadnico zamenjali za naravo, češ da lahko s tekom nadomestijo trening z utežmi, tako da je na ulicah in po parkih vedno več tekačev, medtem ko se telovadnice začenjajo prazniti, malo po malem.

Medtem ko pozdravljam vsako obliko vadbe in treninga na prostem in podpiram, hkrati pa tudi sam izkoristim vsako priložnost za izlet v naravo, se mi zdi, da večina ljudi spregleda temelj koncepta treninga v telovadnici.

Treningi v telovadnici brez pravega motiva in cilja so lahko prava muka. Za nekatere je dvigovanje uteži brezvezno obremenjevanje telesa, medtem ko drugi spet v tem vidijo smisel življenja in na socialnih medijih ne zamudijo nobene priložnosti, da delijo svoj trening s celim svetom, pri čemer slednji nikoli ne pozabijo pripisati vseh ponovitev in tež, ki so jih uporabili med treningom.

Kredibilnost se v teh časih vendarle pridobi na spletu, kajne?

Pa vendarle obstaja alternativni pogled na trening v telovadnici. V našem pogledu je to kraj, kamor prides z veseljem, saj te čaka močna in prijazna skupnost, prek katere napreduješ tako v fizičnem kot v psihološkem smislu. Skupnost, ki ti ni tuja, ko zapustiš zidove telovadnice. Skupni imenovalec ni tekmovanje za premagovanje rezultatov drugega, pač pa gibanje z izzivom, da osvojimo izgubljene gibalne vzorce, da vidimo napredek v osnovnih elementih moči in gibljivosti, ter da si ne škodimo, pač pa (p)ostajamo zdravi. Navsezadnje smo tu, da z veseljem in z lahkoto počnemo tisto, kar nas osrečuje: bodisi igranje nogometa ob petkih zvečer s prijatelji ali pa hoja v hribe, brez da smo zadihani po prvem vzponu. Za tiste, ki so mladi starši, morda to pomeni, da brez bolečin v križu dvigujejo svojega otroka in se ne zvijajo v krčih, ko se je treba poditi za njem po vseh štirih, saj so to sposobnost izgubili z osemurnim (ali daljšim) posedanjem na pisarniškem stolu. Če v telovadnici, kjer vadite zdaj, tega ne najdete, se je morda res smiselno vprašati, zakaj ste tam. V primeru, da vas vašo vadbeno okolje dejansko osrečuje in ste v spomlad vstopili močnejši, agilnejši in zdravi, najbrž že poznate vrednost tega okolja in je vprašanje bolj v temu, kaj bi za vas pomenila izguba tega okolja in skupnosti?

V VigorGroundu smo prepričani, da smo razvili temelje za trening, ki vsakemu članu omogoča nenehen napredek v zdravih okvirih. Da vsak trening vključuje vse osnovne motorične funkcije in predstavlja izziv za slehernega posameznika. Navsezadnje pa vemo, da ob vstopu v pomlad ne bomo videli bega iz naše telovadnice, razen šprintov, ki jih bodo člani delali na prostem pred telovadnico.

By |2016-12-23T12:59:56+00:0008. 05. 2014|